petek, 22. januar 2016

Water Dragon of Venice : project-exhibition-book /update2

GALERIJA FOTOGRAFIJA Ljubljana / 19thJanuary-20February 2016
The series of photographies were created mainly in the period from July to December 2013, and after.
They are reflection of my connection with causal-elemental nature, and my search for active primal places of the space. In the past Venetian civilisation was already tuned with these places. Photos I see as records/stories, which were revealed to me. They are stories of life pulse, which is not explicitly seen. Through the process of the search-tuning-taking photos I became conscious of new secrets of (my) world. I'm passing them forward.
For me, Dragon** of the  is first of all water dragon…Lifewater, Airwater, Firewater and Earthwater are for pervading elements of the dragon being. Dragon, with whom I connected, I could identify on certain placed in the Lagoon: on Torchello, Giudecca, San Lazzaro, San Servolo, Burano, San Francesco del Deserto, these water vastnesses, where I stayed for longer.
**Dragon - casual world of elemental life pulse of the Gaia; planet Earth.

Venice is the place, where I get married with the water. First days of July 2013, I again sailed back into Lagoon. From 1978 onward, in the period of more than 30 years, I spent all together more than one year living in Venice. In this time, I created photographies for four books of Marko Pogačnik, for three journalistic projects and for two art projects.
from 26 of January 2nd part exhibition is open in Italian institute for culture in Slovenia, Ljubljana, Breg 12. In the gallery of the Institute, photographies of Bojan Brecelj are complemented with 32 drawings of Marko Pogačnik: The sound of Church of San Giorgio Maggiore and other drawings of Venice.




Self published art book : Water Dragon of Venice
Limited Edition of 123 signed and numbered copies
150 x 220 mm / Hardcover, Leporello binding, Handmade, inkjet prints on archive paper / 26 pages

Date of publication: 2016







MORE

četrtek, 29. oktober 2015

" prosta volja" work in progress / Proja report

nastajajo novi zemljevidi, eni se prekrivajo ! Val ljudi iz Juga in Vzhoda,  je sprožil val tistih ki jim* želimo konkretno stati ob strani ker vidimo priložnost za sočutje v dejanju do ljudi ki imajo svojo dostojanstvo in so se znašli v stiski....Govorim o  prostovolcih )) prispevek kjer se prostovolci predstavijo in sami povejo kaj jih je pritegnilo, kaj se jim dogaja, ali bojo nadaljevali,,, to poročilo nastaja s prosto-voljo, trenutno v sodelovanju s Slovensko filantropijo , Evo Marn, Zavodom Krog, Danajo Rutar,Vido Ogorolec, Tadejem Turnškom, Almo Selinovič in Ivano Petan,
NEW MAPs ..to be translated 


Salim Saled Afa, jaz sem iz Eritreje. Živim 5 let v Sloveniji in imam tudi status begunca. Prijatelj me je prosil, da pridem pomagat, da prevajam in nosim obleke. Jaz sem bil v enaki situaciji in vem kako ti ljudje čutijo, hočem pomagat. … Prej nisem vedel kaj je Slovenija, kje je Slovenija, meni je bilo težko ostati tukaj. Sedaj mi je lažje, ker znam jezik. Tudi službo imam in delam. Begunci me tudi vprašajo, kako je tukaj. Čakam državljanstvo in ga bom kmalu dobil. Dobro življenje imam tukaj, kar rabim imam. … Imam stike z družino, dobimo se v Sudanu. Oni pridejo v Sudan in tam se srečamo, dvakrat sem prišel ... in več — AUDIO


Simona Potočar jaz sem v ta sistem pomoči ljudem na prostovoljni ravni vpeta že cca. 8, 9 let, preko tega, da sem vodja reševalnega psa. Sčasoma sem začela pomagati tudi pri drugih humanitarnih zadevah npr. poplavah, družinam v stiski … tako da, ko je bilo jasno, da bo begunska stiska in da bo potrebno priskočit na pomoč, smo se začeli tu v Brežicah pripravljati na pomoč. Vsekakor na začetku ni bilo jasno, da gre za tak obseg in tudi prizadevanja niso bila primerna … naneslo je, kar je naneslo in sedaj grizemo. Imela sem tudi eno zelo zanimivo situacijo - en gospod mi je podaril zlati prstan … in sicer sem cel dan iskala njegovo ženo in otroka in ko sem na koncu s policijo uspela dogovorit, da so ju pripeljali v Brežice, mi je rekel, da mu je mama dala zlat prstan za srečo in da čuti, ker sem priskočila na pomoč, želi in čuti, da ta prstan pripada meni. ... Mi imamo lokalno bazo 60, 70 oseb, ki se vključujejo v terensko delo. O tem, kako se organizirajo in več AUDIO



Ana Lupšina, trenutno sem brez službe in želim pomagat. Sem od tu, iz Dobove. Prišla sem samoiniciativno. Prvi dan sem prišla sem in prinesla čevlje in bunde za otroke od svojih dveh otrok in sedaj že pet dni delam. Tudi moj mož pomaga tukaj. Pred enim mesecem smo zgubili službe. Dokler ne najdem službe bom pomagala. Navežeš se na vsakega, ki mu pomagaš. Rada pomagam in želim jim vse najboljše. Ni jim lahko. ... in več — AUDIO



Staša Čefuta, Trček iz Ptuja in živim v Ljubljani. Zakaj sem tukaj, ker se mi je zdelo fajn da ne samo berem in da ne govorim nekaj na pamet, ampak it na teren in videt kako zadeve stojijo, kako zgleda pomoč beguncem, kako zgleda ko pridejo, se registrijajo ...vsi ti postoki, zanima me kako to zgleda ..jaz osebno bi si želela da grejo domov v mir, saj si noben  ne želi it stran od njihovih  družin,... da bi lahko "turn back the time " saj je bila Sirija ne tako dolgo nazaj urejena država... ja dosti sem potovala, med 20 in 30 letom. Vsako leto z mamo z rukzakom za en mesec, se pravi vedno sem imela stik z domačini, navadnimi ljudmi, ljudmi kot sem jaz, različni so ampak tako enaki kot smo mi, in zato bi si želela da bi lahko šli nazaj,...Evropska unija se ne ukvarja niti dva koraka naprej,.. to kar jaz tu volontiram je kapljica v morje. Vse te vojne ki jih producirajo, saj vemo kdo, na koncu smo vsi nesrečni, .. Ker imam čas lahko pridem volontirat…Klub temu da je za njimi dolga pot zaničevanja  še vedno vidim v njih eno milino, da so ljudje, da imajo upanje, en svetel žarek, tak sem jih jaz doživela..da še niso obupali ... Tu je vredu, red je, laufa, vsi so pripravljeni delat, in več—AUDIO 



Andreja Prek, iz Idrije prihajam, kot medicinsko osebje ampak kot volonter preko Rdečega Križa. Delam magisterij na Zdravstveni. Tu sem približno peti dan. Mi imamo tako možnost da dobimo od uprave za zaščito in reševanje poziv za izredne razmire, in to damo delodajalcem in on udobrijo…Prijavljena sem v republiški sistem zaščite in reševanja in oni so me pred parimi dnevi poklicali, dobila sem uradni poziv da pridem sem. V tem sistemu sem vklučena 7,8 let , to je zdaj največja akcija, ta begunska kriza. Vsak dan je nekaj posebnega, mi v naši ambolanti imamo predvsem ženske in otroke, čeprav sem dobila informacijo da so na poti predvsem moški. Mi smo tukaj že po strokovni plati..in  tukaj bom do nadalnega. Ponoči primankuje prostovolcev in tudi pri nas v abulanti primankuje.. Pričakujem da bo za medicinski sektor več dela, noči so mrzle pot bo še težja....trenutno so ljudje v fazi stalne migracije, res jim želim da jih nekje nastanijo za malo več časa, da si odpočijejo in v miru najejo, da so na toplem, da ne potujejo stalno, da ne zbolijo in zgubijo svojce.. Tu prihaja nov val in moramo sprostiti cente.. —AUDIO









Vlado pa Saša iz Velenja, tu sva da pomagava beguncem in tudi ljudem ki tu delajo, saj so 24 ur tukaj . Poklicala sva na Slovensko Filantropijo, in so nama dali termin čez dva dni, in ker imava ta dan še dopust sva lahko tukaj....zdi se mi da tu nekega skupnega kordineranja, vsak je bol sebi prepuščen, ...vse je pozitivno, vsi se trudijo da bi bilo bolš....kot mulci smo delali prostovolno v socjalizmu,... Želim jim da bi prišli do svojega cilja,… in večAUDIO






Hannah Mancini - I am American but live in Ljubljana and I am here just to help. I am aver that there are a lot of people coming through, we have a lot of donations gathered , food… and I am simply here to help….today I am helping Adra only because I saw on face book that they needed help. We work on different flexible schedule and we - me and my husband decided to come.. I did a lot of volunteering in America, I did organise a lot of charities, I am performer and a singer so…it was for homeless, children in need…Here my experience is that more translates are needed to communicate the need of the people ,….more on AUDIO

























Gregor Jurkovič, rojen v Sloveniji in 30 let živel v Kaliforniji. Vrnil sem se pred osmimi leti, drugače delam v Sloveniji, potujem velik. Že prej sem v podobni organizaciji delal za Mehiko, tam smo zidal hiše za ljudi.... ko sem videl situacijo tu, sem vedel da moramo apsolutno pomagat. Smo pripravljeni delat imamo čas in voljo in evo smo prišli, neglede na politiko, dejansko za pomoč..........  Dejansko sem presenečen da niso tukaj vrste prostovolcev. ker to je Evropejski problem vendar je zdaj tudi Slovenski problem. Ljudje so v stiski in moramo pomagat,... mankajo prevajalci. Tukaj zbiramo oblačila in dajemo ljudem ki iščejo, malo podajamo..pospravli smo želežniško postajo. Rabiš lastno inicjativo če vidiš da nekaj ni prov kar saniraš. Organizatorji pričakujejo da smo dost samostojni, odrasli da bi se znajdli tukaj. Organizacija s katero sem delal v Ameriki, je bila zelo dobro organizirana, ...vem da bi lahko tudi tukaj pridobili več ljudi. Dokler se ne bo spremebnila politika v Siriji...to bo naš problem trajneje,.....ljudje smo veš al majn enaki, vsi se radi nasmejemo, radi jemo... Tu smo da ljudem pokažemo da jih sprejemamo ker tu z nami dobijo prve vtise o Evropi in to je zelo važna popotnica ...Kot imigrant v Ameriki .... o multi kulti Ameriški iskušnji in več—AUDIO

Irena Urbič, upokojenka is Kopra, tukaj sem zato, da sem bom lahko še naprej pogledala v ogledalo vsako jutro, tukaj sem zato ker so tukaj ljudje in mogoče lahko prispevam da jim bo majn hudo. Pred 4 dnevi sem bila v Rigoncah in to je bil popolen šok, tam so bili ljudje, ki so morali 7 ur sedeti na tleh in čakati na vodo. To je bilo ko pridejo čez mejo še ni bilo organizeranega sprejema in smo vsi presenečeni kot da ne znamo šteti do 5. Če je  10 000 ljudi na Grško Makedonsko meji nam fizika pravi da bojo čez 48 ur tukaj. Teško si privoščimo da smo še kar presenečeni....Tu sem se prijavila na strani Filantropije Slovenija,  poklicali so me in sem tu,...seveda bom to delila z drugimi, dala bom na Facebook ….. in več—AUDIO 




Vesna Obradovič, Prihajam iz Maribora iz zavoda za izobraževanje, ki je tudi prostovoljska organizacija. Tukaj  sem  predvsem zato, ker vidim, da je tu veliko ljudi, ki potrebujejo pomoč in ternutno imam čas in veselje da to naredim. Sem brez službe in želim svoj čas koristno iskoristit. Tu tudi pridobivamo na iskušnjah, dobimo nove kontakte. Za vse nas je to vse novo. Tu delimo oblačila in moramo najti postopke kako se to naredi. Včeraj smo naprimer v dveh urah oskrbeli več kot 300 ljudi, razdelili smo več kot 200 parov čevljev.. Tu sem že drugi teden, skupaj sedem krat. Zdaj imam druge obveznosti in me nekaj časa ne bo. Delam v zgornem skladišču, z puncami se dobro poznamo in smo usklajeni tim in vse lepo teče. Na začetku sem imela dve mizici pa skoraj nič oblačil in mokre ljudi, bilo je grozno. Ljudje sedaj grejo hitro, solidarni so drug do drugega  ker razumejo, da drugi čakajo.. in mi se tudi potrudimo, da čim prej postrežemo. Vsi smo enaki, in oni in mi, in to je treba razumet če hočeš tu bit..in tudi odmislit, naprimer ko sem prišla prvi dan domov, tisto noč pri nas noben ni spal, ker je bilo zelo hudo kar sem jaz tu vidla in doživela. Osredotočit se je treba na problem in  pol na naslednji problem in ko prideš domov je treba odmislit. Sicer sem se zalotla da sem po mestu hodila in gledala če imajo vsi čevlje in zokne. Prvi dan ko sem bila v kuhinjai sem enega fanta vprašala od kod je in je odgovori da je bil iz Basre..bil iz Basre ker ni več Basre. Tudi sama sem bila begunka in razumem. Bila sem izbrisana in sem dobila papir da moram v 30 dneh zapustit sSlovenijo. Šla sem v Beograd kot begunka ker neglede na to da sem rojena v Beogradu, nisem imela tam nobenih pravic ker sem prišla iz Slovenije in sem morala it sama čez vse te postopke. Po 20 letih in dveh dneh sem dobila Slovensko državljanstvo. tudi v Beogradu sem delovala kot prostovolka. Preko zadova zdaj zbiramo čevlje, te najbolj primankujejo. Jaz osebno gledam da bodo morali ljudje bol široko gledat, da se ljudje premikamo v življenju..selitve narodov so se dogajala skozi zgodovino človeštva in da je to en normalen pojav in jaz osebno ne razumem da ljudje, ki bi se lahko gibali prosto, sprašujejo kje je trgovina..eni bi si zelo radi kupili kaj za pojest ali oblečt, pa ne morejo…Nekega dne bo Nemčija zaprla svoja vrata in vsaka od ostalih držav bo morala sprejeti ljudi ..mislim, da se moramo pripravit, meni so to ne zdi nič takega. Mene je osebno sram ko berem komentarje..s celim kupom prijateljev nisem več zaradi njihovih mnenj, ker enostavno tega ne morem več sprejet. Mene je strah živet že tukaj, ko vidim kaj ljudje pišejo…čez 10, 15 let bojo naše snahe ali vnuki, na pol Sirici, Afganistanci, Iračani. Oni se bojo morali infiltrirat v to družbo in mi jih bomo morali sprejet. Če bomo to naredili z veseljem in razumevanjem nam bo lažje. Oni so za nas novi in mi za njih tudi. Milsim da so prišli sem z malo napačnim mnenjem o Evropi. Na poti iz Grčije so videli le Beograd,…”a so sploh kaka mesta v Evropi?  Vidijo le vasi in njive in blato .. Pričakovali so lepo, kultirno, bogato, Evropo, ampag kako so z njimi ravnali, v kakem stanju so prišli…jaz nebi rada bila na njihovem mestu…otroci ki s rojeni po poti niso precepljeni,..viroze so…oni pa v takem stanju z dekico na dežju presedijo celo noč, to ni enostavno.  Naprimer južno Iračani sploh nimajo predstavo kaj je sneg,… da bo to začelo iz neba padat..tudi ko sem enemu dečku ponudila alpinine čevlje namesto enih platnenih..pa sem rekla led bo ..ni mu bilo jasno od kod se bo vzel led na cesti..Mi si pa ne znamo predstavljat, da si oni obuvajo čevlje na bose noge ker niso vajeni nosit zoknov, ker ne vejo kaj naj z njimi…problemi so čist človeški, zebe jih, lačni so, utrujeni su, niso zdravniško oskrbovani…če bi se nam ka takega zgodilo bi ravno tako mislili, da imamo pravico do vode, do hrane, do toplega do vsega.. Zelo mi je žal da moji vrstniki ki imajo lastne otroke pa tega ne občutijo. Ljudje se zanimajo in me sprašujejo ..včasih dobim pa taka vprašanja kot naprimer “a je res da zavračajo hrano, a je res da mečejo obleko stran “ Potem pa jih jaz vprašam , če bi ti imel mokro obleko in se lahko preoblekel , kaj bi z mokro naredil ? Saj nebi pihal vanjo da bi jo posušil. Odvržeš jo ker moraš it dalje…ti ljudje se niso tuširali vsak dan na tej poti. Včeraj so na avtobusu iskali dečka, ki sta mu oba starša umrla na poti..to te prizadene..to ni novica jutri bo pa sončen dan> AUDIO













 Andreja Imobisa, tukaj sem, ker sem čutila neko notranjo potrebo, da je treba pomagat ljudem, ki so v stiski. Tudi zato, ker mislim, da vlada dosti predsodkov v zvezi z Arabci in malo predstave kaj pomeni Arabski svet v resnici. V šoli se ne učimo o drugih kulturah, kar je škoda, saj potem vlada velik strah pred temi in drugimi »barbari«.  Mislim, da sploh niso barbari, da skozi tradicijo vzdržujejo neke modrosti, ki smo jih v sodobni civilizaciji zanemarili in bi bilo fino, da bi se jih spet spomnili. Koliko sem Arabce imela priliko spoznati osebno, so zelo zanimivi, zato sem se odločila, da se udeležim te akcije.
Tukaj sem že šestič, sedmič. Prve dni me je presenetila organizacija tega centra v Šentilju in prijaznost vojakov. Delali smo v spodnjem šotorišču, kjer so delali vojaki, ki so bili zelo prijazni in skrbni do teh, ki so bili pomoči najbolj potrebni. To me je res prijetno presenetilo.
Sem brez službe, tako, da lažje usklajujem svoj urnik. Javila sem se pri Filantropiji že pred mesecem ali več - takrat, ko se je bližal prvi begunski val. Javila sem se, da bi sprejela kakšno družino v svoj dom, če bi bilo potrebno. Pa se zdaj to ne izvaja. Slišala pa sem za enega profesorja iz Zagreba, ki je za en teden povabil k sebi družino iz Sirije. O tem je napisal zelo pozitiven prispevek, ki ga priporočam v branje. : http://zastarse.si/2015/09/ucitelj-je-sprejel-na-dom-sirijsko-druzino/)
Ne vem sicer kdo je vrhovni koordinator vseh teh organizacij. Prišla sem kot prostovoljka brez izkušenj. Ko sem prišla prvič, je vladal bolj kaos, potem pa se je vsaki dan kakšna stvar uredila in izboljšala. Prostovoljci so super, ful fajn ljudje in sem zelo vesela, da sem jih spoznala in smo super tim. Hvala in pohvala koordinatorjem prostovoljcev – njihovo delo me je tudi prijetno presenetilo.
Po izobrazbi sem kulturologinja. Rada imam druge kulture in jih spoštujem. Slovenci jih v povprečju premalo poznamo. V Ljubljani je tega medkulturnega dialoga več, ker ima Ljubljana tudi več tujcev. Iz kulturološkega vidika bi lahko imeli več spoznavanja tujih kultur, tudi čez izkušnje prostovoljstva, da se ljudje ne bi tako bali kar vsega, kar je drugačno.Tistim, ki so se znašli v Sloveniji in želijo tukaj ostati, želim, da bi tukaj našli bolj dostojanstveno življenje, kot so ga imeli tam, od koder prihajajo. Za tiste, ki gredo naprej, pa si želim, da bi jih s časom sprejeli. Mislim, da se bo zaradi tega priliva migrantov zahodno-evropska kultura s časom spremenila. Tudi vrednote se bodo mogoče kaj spremenile, kar se mi zdi super in normalno. Te stvari se v zgodovini dogajajo. Jaz bi jim želela, da bi tukaj našli dostojanstveno in lepo življenje. Tistim, ki se bodo želeli vrnit, pa želim, da se vrnejo domov, ko bo tam možno živet. AUDIO




Issam Maasarani, moji razlogi da sem tu je preprosto da želim pomagati. Kot prostovolec z tej vlogi sem zdaj prvič. Prijavil sem se kot prevajalec za arabščino. Prijavil sem se po tel na Slovenski Filantropiji. Organizacija je odlična, nekaj dni je trajalo da so me poklicali . Zdaj tu na terenu vidim da prevajalcev primankuje, zato bom še prišel. Sem Libanonec in imama Slovensko državljanstvo, vendar me ni noben spraševal kako je v Sloveniji . Presenetilo me je stevilo mladih fantov ,željnih boljše prihodnosti ,skromnost nekaterih ljudi ki so res bili bolni . Trenutno sem uzel prost cas sicer bi težko zmogel. Vse zanimajo moje izkušnje  s terena. Mislim da so se pravilno odločili.  AUDIO















Peter  
Peter Črešnar, tu sem zato, ker se mi zdi, da je naša dolžnost pokazat malo več človečnosti, kot trenutno krožijo informacije v javnosti. Tako, da se mi zdi potrebno, da drug drugemu pomagamo, ko smo pomoči potrebni. Če je interes, če je volja, se dajo vse ostale stvari, ki jih moram naredit prilagodit, da se tudi za nekaj takega najde čas. Sem v samostojnem poklicu in lahko lažje razpolagam s časom glede na moje interese. Registriral sem se preko spleta na Slovenski Filantropiji. Kar se tiče samega sistema prijav in organiziranja prevozov se mi zdi dobro. Mogoče je povratne informacija pri registraciji malo prepozna zato, ker si ljudje težje odzovejo, ko dobijo odgovor. Po drugi strani pa na človeka računajo in mi poskušamo razumet, da je napeto in kaotično stanje in se take stvari jemljejo z rezervo.  Prihajam iz Slovenske Bistrice, in danes sem prvič tu. Tem ljudem že s samo odločitvijo, da grejo na tako pot, jim mora bit grozno. Todi če se temu toku priključijo drugi, na primer iz bivših Jugoslovanskih republik, ne smemo vseh metati v en koš. Mislim, da si velika večina želi mir in prihodnost za svoje otroke in želim jim, da bodo našli svoj kotiček, da bodo lahko v miru živeli še naprej.  AUDIO




Tadeja Novakovič, prihajam iz Šentilja. Sem mamica treh otrok, moji otroci imajo vse, ti otroci tu nimajo skoraj nič. Zato sem z veseljem prišla sem in pomagam s svojo energijo in svojim delom, tem otrokom in tudi starejšim z izdajo oblačil. Tu sem že 14 dni, od začetka. Zjutraj otroke odpeljem v vrtec, v šolo, pridem sem, končam okrog 3h, grem po otroke, domov, skuhat. Sem brezposelna, sem prostovoljka tu. Mož dela v Nemčiji, na terenu. Še bom nadaljevala. To me izpopolnjuje, otrok se nasmeji, ko mu daš kapo, rokavičke. Dokler bo šlo, bom nadaljevala. Prvi kontakt je z otroci. Ko vidim te otroke, se spomnim na svoje in si mislim, kako so srečni, imajo topel dom, imajo tople rokavice in kape, ni jim treba hoditi daleč. Tudi drugim povem, sem pripeljala že kar nekaj prostovoljcev. Rečem, moraš videt, ne moreš presojati s kavča. Javila sem se preko Filantropije. Na začetku smo imeli tri pare čevljev, hlače so bile samo velike, moški pa majhni. zdaj imamo ogromno oblačil, obutve. Se vidi odziv ljudi. Zaenkrat nas je prostovoljcev dovolj, ampak ljudje se naj vključujejo, ne bo jim žal. Najbolj primanjkujejo moški čevlji, moški bunde. Najbolj manjkajo zdravniki in prevajalci, včeraj sem peljala nosečnico, je bila pred zdravniškim šotorom velika gneča, so morali otroke ven, da so lahko vzeli njo. Prej nisem veliko potovala, to je moj prvi stik s temi ljudmi. Begunci so prijazni, hvaležni, ne vem pa, kaj je v ozadju. Tudi izrazijo hvaležnost, so zadovoljni s tem, kar naredimo za njih. Želim jim srečno pot, kamor si želijo, da bi našli svojo obljubljeno deželo, ker jaz mislim, da je ni. AUDIO




Ivan in Bojan Paveo, tukaj sva prostovoljno, ampak smo bili tudi s strani gasilne zveze naprošeni, da vršimo požarno stražo. To pomeni, da v primeru, da pride do ognja, skrbimo za agregate, da je ljudem toplo in dovažamo nafto. Če pa pride do požara, moramo vse skupaj pustiti in iti pogasiti požar. Delamo torej tudi druge stvari, ampak je naša prioriteta gašenje. 
Zaenkrat smo že imeli primer požara, pri čemer je treba poudariti, da je večja nevarnost v nočni izmeni. Ko begunci čakajo na avstrijski meji, so namreč premraženi, zaradi česar si zakurijo… Ob takih priložnostih potem pokličejo na pomoč nas. 
Situacija z begunci je kar velika izkušnja. Nismo še imeli nekega težkega dela, ampak se ti pa zelo zasmilijo ljudje, predvsem tisti z majhnimi otroki. 
Sam (oče) sem trenutno v penziji, ker pa sem predsednik gasilskega društva, moram biti gasilcem vzor. Tako lahko vidijo, da smo voljni in gremo prostovoljno pomagati – ostali gasilci se potem ravnajo po predsedniku in gredo pomagati. 
Jaz (sin) sem tu po dogovoru s šefom, kjer delam. Če bo možnost, poziv in če bo delodajalec naklonjen, potem bom s prostovoljno pomočjo nadaljeval. 
(sin) Z begunci do sedaj še nisem imel stika, z ostalimi ljudmi (policija in vojska) pa odlično sodelujemo, tako da ni problema.

(oče) Za te ljudi pa si želim predvsem to, da dobijo to, kar oni pričakujejo, da bodo dobili in da bi enkrat lahko zaživeli v miru. Od kar sam pomnim, imajo namreč tam vojne in nekakšne probleme, tako da upam, da jim bo uspelo v Evropi. AUDIO




Tamara Trinkaus, tu sem predvsem z razlogom, da pomagam beguncem. Vem namreč, da potrebujejo pomoč in tudi sicer sem prostovoljka pri drugih stvareh. Trenutno pa sem videla tu največjo potrebo po pomoči. Predvsem sem prostovoljka pri Rdečem križu, kjer se ukvarjam z otroki, hodim z njimi na letovanja, prav tako pa sem v okviru Rdečega križa dejavna tudi v občini. Sem ekonomistka in kombiniram študij in delo. Samo čas si moraš vzeti pa se da vse uskladiti. Delo tukaj je sicer precej drugačno, kot sem ga bila vajena kot prostovoljka do sedaj, a je moja izkušnja vseeno pozitivna. Moje prostovoljno delo je zajemalo predvsem neposredno ukvarjanje z ljudmi, največkrat otroki (npr. sem šla z njimi kot spremljevalka na morje), tukaj pa smo zaenkrat samo sortirali obleke za begunce. Sicer pa bomo stike z ljudmi imeli tudi tukaj, ko jim bomo razdeljevali obleke. Meni osebno neposredni stiki z ljudmi predstavljajo pozitivno izkušnjo. V osebno zadovoljstvo mi je namreč, ko vidim, da lahko pomagam drugim ljudem. Resnično si želim, da bi imeli ti ljudje čim lepše življenje. AUDIO


Sem Milan Sajko, prostovoljec Slovenske Filantropije. Tukaj sem zaradi potrebe in zaradi tega, ker nas ljudje potrebujejo. Bil sem v Afriki, na Bližnjem Vzhodu ne, to mi je žal, ker zdaj se tja ne da potovati. Ljudje mi niso tuji, stiki so zato lažji. Kadarkoli kot prostovoljci delamo, je naša naloga tudi to, da pomagamo ljudem z odgovori, ki jih vemo. Informacije so od danes na jutri, mi pač dajemo tiste informacije, ki jih vemo. Skušamo pomagati na vsak način, tudi s prijazno besedo. Največ sprašujejo, kdaj bodo odprli ograjo, kdaj bodo lahko šli naprej. Mnogi potrebujejo zdravnika, dosti sprašujejo po sorodnikih, so zgubili otroke. Tu sem že drugi teden, bil sem že pri razdeljevanju hrane, zdaj sem pa pri razdeljevanju obleke in obutve. Ekipa je dobra, dosti nas je, kar je zelo pomembno, delo se porazdeli. Sem upokojenec, tako da nimam problema usklajevanja časa. Izkušnjo delim s svojo ženo, tudi ona prihaja z mano, dela na spodnjem koncu. Prijetno sem bil presenečen nad organizacijo. Poročila iz medijev so govorila o drugih stvareh, tu v Šentilju so stvari zelo organizirane in vsak dan se izboljšujejo. Vse napake se sproti odpravljajo. Kar sem videl, je organizacija dobra. Nekih velikih stvari se ne da več narediti, morali bi pa na meddržavni ravni stvari bolje usklajevati. Žal avstrijska meja ni odprta takrat, ko bi bilo dobro, da bi bila. Dokler bo potrebno ali dokler bom lahko, bom nadaljeval z delom. Moja želja je, da bi se tisti, ki si želijo, lahko vrnili domov. Njihov cilj je Nemčija, ampak veliko jih pravi, da bi se vrnili, takoj, ko bi bilo mogoče. Želim si, da bi se umirile zadeve, da bi se ljudje lahko začeli vračati. Večina ljudi dobi obleke, včasih pa žal ni mogoče. Ko Avstrijci odprejo mejo, takrat obleka ni več važna. Poskušamo reševati najbolj nujne primere, v prvi vrsti otroke, ki so mokri ali slabo oblečeni; matere z otroki, nosečnice, to so prioritete. Vsi ostali pa seveda tudi v okviru možnosti. AUDIO




Jaz sem Barbara Novak, v bistvu smo humanitarci in pomagamo ljudem. Tukaj sem zato, ker nas ljudje potrebujejo, ti otroci, ki prihajajo potrebujejo našo pomoč. Sem zelo vesela, da lahko pomagam. Vem, da če pomagam dvema, ni veliko, ampak za te ljudi pa je. Sem del humanitarnega društva NILU. Delujemo v Sloveniji in tudi izven slovenskih meja. Pokrivamo vse regije. Smo iz občine Pesnica in da smo lahko ustanovili Društvo, smo bili potrebni trije. Zdaj se pa sploh ne preštevamo več, saj je ogromno pomagačev, ki prihajajo in priskočijo na pomoč. Zbirajo stvari in delajo v skladišču. Koordiniranje te množice ljudi poteka tako, da smo tukaj noč in dan in si nekako pomagamo. Za vsako stvar me pokličejo in preverijo, če se mi zdi smiselno in potem urejamo dalje. Druge organizacije, ki so tudi tu, so Filantropija, Rdeči križ in Karitas. Z njimi se nekako zmenimo in uskladimo, saj smo vsi tu iz istih razlogov, drug drugemu moramo pomagati. Jaz vodim koordinacijo našega društva in sem skoraj ves čas tukaj; od prvega vala, ki je bil na meji, ko še niso imeli šotorišč in zdaj ves čas. Glede na to da imam jaz humanitarno društvo, delam res samo v humanitarne namene. Tako da ves čas posvečam temu.Vsak dan slišim ogromno zgodb – če bi jih zapisali, bi imeli en zvezek premalo. Zgodb si ne zapišem, ker jih imam shranjene tu, pri sebi. Vsaka zgodba ima posebno noto, res so žalostne… Ravno sem prišla iz nazaj Avstrije, kjer je bila v množici tri tisoč ljudi slepa punca s hudo paniko pred množico, saj jo je le-ta že poteptala in potiskala. Izborila sem, da smo jo spravili preko meje in vseh ostalih barikad. S pomočjo vojske nam je uspelo. Pripeljala sem jo v Avstrijo, predala avstrijskim policistom in oni bodo poskrbeli za vso družino, da grejo naprej. Njihova končna destinacija je Nemčija,  kjer jih že čaka brat. Kaj lahko pričakujemo v prihodnje? Zdaj, samo upamo lahko, da bo vreme zdržalo, bojim se, kaj bo, če bo sneg, ker te ljudi hudo zebe. Če bo pa zapadel sneg, verjamem, bo ena odeja premalo. To pomeni, da bomo morali v nabavo, da se bodo ti ljudje lahko pokrivali, ali pa bomo morali začeti ogrevati šotore. Zaradi mraza bo verjetno zbolelo še več ljudi; že zdaj je dosti otrok bolnih. Če bo prišlo do mraza, smo “gotovi”. Takrat bodo epidemije katastrofalne in verjamem, da se bodo prenašale tudi izven kampa.  Če pride do česa takega, jih peljemo v bolnico.Zaenkrat nas je prostovoljcev dovolj, saj je kamp dokaj prazen. Če pa se zgodi, da je kamp poln pa vsaka roka prav pride.Potrebujemo različne stvari. Vsak dan se rabi ogromno moške obutve, pri čemer je problem koordinacija prevoza. Tu okrog so ljudje dali, kar so imeli, tako da bi pri tem še potrebovali pomoč. Ko se potrebuje pomoč na terenu, sem jaz tu povsod. Najbolj je pomembno, da poskrbim za otročke, da spojimo družine, ki so se izgubile. Ogromno ljudi govori angleško, tako da v veliko primerih prevajalec ni potreben. Če pa se izkaže potreba, imamo na voljo tudi prevajalca. S prostovoljskim delom bom nadaljevala. Polni smo energije, saj je vsak dan nekaj novega in dobimo novo energijo.  Za ljudi, s katerimi delamo, si želim, da pridejo na destinacijo, ki so si jo začrtali na začetku poti. In da pridejo v mir in drugačno življenje. Naj jim bo sreča naklonjena tam, kamor želijo priti, in naj bodo sprejeti. Važno je, da so sprejeti in  da se jim bo uspelo vključit med ostale ljudi, čeprav dvomim, da se bo to zgodilo.  AUDIO



Vilja Lukan, jaz sem prišla sem, ker se vedno rada udeležujem kot prostovoljka, če je le možno. Slovensko Filantropijo že od prej poznam, ker smo preko fakultete delal s skupinami, ki so potrebovale pomoč. Na Facebook so objavili, da rabijo prostovoljce in sem se odzvala. Zdi se mi pomembno, da je nek red in da se nas odzove čim več, da si v taki situaciji pomagamo. Prej sem delala z izbrisanimi,  delavci imigranti, otroci z posebnimi potrebami… Študiram antropologijo. Prvič mi je bilo naporno. Tu delim obleke in pridejo slabo opremljeni, pa otroci, ki so na pol nagi, bosi…danes smo se že boljše organizirali, da bi čim več ljudi oblekli in pomagal. Postavila sem se v njihovo kožo in tudi zato prišla pomagat..če bi se meni kaj takega zgodilo ..rabiš pomoč. Sploh si ne morem predstavljat to nesigurnost, kam boš šel, kaj bo s tabo.. Fajn je, da na takih akcijah spoznaš fajn ljudi, nove prijatelje. Nadaljevat mislim, kar koli bo potrebno, vsaj darovala bom obleko. Zdi se mi, da je to dobra izkušnja, tudi če je naporno, da se s tem soočiš in narediš kar je v tvoji moči. Veliko razmišljam kaj bi se še dalo,… po korakih gre lahko naprej, da se celotna situacija izboljša. Men se zdi, da bi morali bolj oglaševat, da ljudje bol spoznajo to situacijo, da so prostovoljstva, da rabijo begunci pomoč in kaj se točno rabi, da se ljudje ne bojijo. Sploh pa so prevajalci potrebni. Moji prijatelji bi bili vsi pripravljeni priti .. veliko ljudi je pripravljenih pomagat, pa se ne znajdejo.. Želim si, da bo še naprej lepo vreme in da slišim pozitivno novico, da pridejo tam kamor so želeli, da jih ne bo več zeblo, da ne bo več bolezni.. 
Martina Praljak, tukaj sem ker se je ravno ta begunska kriza začela v času počitnic. Učim na glasbeni šoli. In sem si mislila, kaj bi zdaj počela. Rajše ta svoj čas zapravljam tukaj; "zapravljam"-pomagam. Otroka imam v vrtcu, tako da praktično imam osem ur časa da pridem sem pomagat, kolikor se pač da. anes sem drugič, pa jutri spet prihajam. Potem pa upam, da ne bomo več potrebni..bi jaz rekla. Če pa bomo, potem se bom vključila med vikendi, če seveda najdem varstvo za otroka, potem je to možno,  zato ker mama s fantom taki turnus, da nikol nisva pravzaprav skupaj. Jutri prideva s fantom skupaj, da še z njim delim to neprijetno izkušnjo. … neprijetno izkušnjo, zelo… niti ne zaradi osebnega stika… tako kot je gospa Vesna povedala… to, da mi mamo vse, ti ljudje pa praktično res nimajo nič. To, da ima en dober telefon, to nič ne pomeni, to je najmanjša stvar, to ma tolko za tisto navigacijo, da vidi sploh kam gre, ne vem, če treba s kom pokomunicirat, ampak to ni nič praktično, nimaš strehe nad glavo, nimaš osnovnih potreb zadovoljenih, po hrani, po strehi nad glavo, ne vem, sanitarije, da se zvečer stuširaš, recimo… Ta stik tu z nimi mi je dal, da pridem drugače domov, da se mi moji problemi zdijo majhni ali pa nični, da za vsako stvar, ko sem prej mogoče komplicirala, mi je zdaj nepomembna, nepomembno; sploh ne razmišljam kot o problemu, ampak kot nekaj "ah, to bo minilo"… Ker mi nimamo problemov pravzaprav, oni jih pa majo… Kot da bi resetirala svoje življanje, dobesedno, in to tak čez noč, en dan je bil dovolj; ne rabim jih deset, ne rabim jih dvajset, en dan je čisto dovolj… To sem komunicirala s svojimi prijatlji, ampak moram priznat, na žalost, da pravzaprav nisem čutla da mam neko veliko podporo, ker vsi so tko "ja, pa bolezni, pa bi mogla bit  z otrokom"… Ja, otrok je lahko tistih osem ur v vrtcu ravno tak, jaz pa lahko svoj prosti  čas porabim tak kot se meni zdi ok…  Mislim, neke bolezni, sej se ne objemamo, ne plešemo skupaj, jaz pač naredim svoje in se umaknem, pa tudi mamo rokavice, maske, razkužila, mislim da se zdaj nekih hudih bolezni ne bo razširilo med nami, nimam tega občutka… Jaz sem si takoj prvi dan našla vilinko svojo jo kličem, Vilja, na parkirišcu sva se takoj našli, takoj ko da bi vse vedeli, midve sva se sam spogledli sva takoj vedli, "aha to, daj štrample, daj body, daj…", takoj sva vedli, in sva se tudi za danes skupaj zmenli, tako  nekak kr v paru delava, tak da evo, super… Prej mogoče če sem tak kak pomagala: kakemu otroku malco plačala ali pa, ne vem, kaj na karitas, drugače pa prav tak ne… Jaz sem dolgo spremljala na fb to filantropijo pa tiste mariborčanw ,ki pomagajo in gledala kako bi se to dalo, potem vem da so bile neke težave vmes, da so eni kar hodli in pol sem pa vprašala kako prideš, no potem pa je nastal ta portal da se prijaviš in potem prideš. To sem v bistvu čakala, da se zgodi… Za ljudi, ki jih tu srečujem, si želim tisto kar si oni želijo, da bi imeli tisto osnovno, mir da lahko v miru zjutraj se zbudi brez da mu bombe šibajo nad glavo, da lahko otroka svojega nahrani, ne vem, da zvečer prespi na toplem, take osnovne stvari, mislim da bi jim že to ogromno pomenilo, osnovno, potem pa gremo dalje, ker zdaj tud osnove niso; jaz sem zadnjič oblačila na pol golega otroka… Moj otrok je oblečen, suh, sit, in ko to vidiš, tak kot mama štirinajstmesečnika kot sem jaz, ne pozabiš tega, to ne gre z glave… Želim, da bi čim hitreje napredovali, da bi dobili tukaj res to minimalno oskrbo, ki jim jo lahko tu nudimo, pa predvsem informacije; informacije da vejo kaj se z njimi dogaja; mi smo ko smo prihajali sem je bla tam ena cela gužva, jaz ne vem al oni čakajo na mejo al kaj čakajo pravzaprav al so v nekem vmesnem območju, on pa me sprašuje kdaj gremo čez ali kaj. Jaz jim ne znam pomagat, jaz ne vem… To da bi imeli tudi to informiranost, da se ve kam, ker verjetno pol njih, vsaj kolko sem jaz vidla, tud zlo slabo angleško govorijo in razumejo prevajalce premalo… Vsega pramalo, vsega; nas, njih, vsega. AUDIO






Brigita Tenko, sem sem prišla, da pomagam ljudem, predvsem otrokom, starejšim ljudem, moškim in ženskam. 40 let sem že prostovoljka pri RK. Prej sem bila uslužbenka pri RK, delala sem v računovodstvu.
Sigurno, dala sem skozi ogromno stvari, na primer poplave v Mariboru, begunce, dobivali smo begunce s Hrvaške, v času osamosvojitve, ko so bili Hrvati v vojni, smo imeli najprej begunce iz Hrvaške, nato iz BiH, tako da že imam izkušnje z begunci, ampak takega navala, kot je zdaj, pa ni bilo. Prišli so, tudi svoje zgodbe je vsak povedal, tiste zgodbe so se me dosti bolj dotaknile, ker je to naša sosednja država. Tudi te zdaj se me dotaknejo. Ko pridem ponoči domov ali pa ko sem bila nočna, pa sem prišla zjutraj domov in nisem mogla zaspati, ker sem premlevala, kaj vse sem doživljala ponoči. 
Ljudje, s katerimi delamo, nam občasno tudi pripovedujejo svoje zgodbe, sploh matere z otroki. Povedo nam zgodbe, kažejo nam slike na mobitelih.
Tu sem od 19. oktobra, moji kolegi so bili tu prej, tisto soboto in nedeljo, jaz nisem tu vsak dan, temveč se menjavamo. Naši aktivisti so prostovoljci, tako jih imenujemo, imamo precej naših krajanov, skoraj vsi so tukaj. Danes smo dobili obisk iz RK Radlje. Prišla je sekretarka s prostovoljci. Ena gospa je tudi z upravne enote, zaprosila je in so ji dali izredni dopust, kar je bilo tudi po televiziji. Ona je prva tukaj, drugače iz javnih del še nisem videla nobenega, da bi prišel. Na našem RK je kar veliko prostovoljcev. Tudi drugih je veliko, na primer mladih fantov, ki znajo dobro angleško. Veliko je tudi teh, ki znajo arabsko, ki se znajo z njimi tudi sporazumeti. 
Kaj bi še izboljšali? Veliko stvari smo že izboljšali. Najprej smo imeli eno samo delilno mesto, zdaj imamo dve. Povedala sem že, da imamo opraviti z ogromnimi količinami. Danes zjutraj smo razdelili tu zgoraj 3100 zajtrkov. Delili smo jih od sedmih do deset in dvajset. Zjutraj do osme ure nas je bilo samo pet, vsi z RK. En gospod je tudi za prvo pomoč, če jo kdo potrebuje, da ga odpelje k zdravniku. Potem so prišle še iz Karitasa, iz Češke so prišle štiri, pa ena iz Filantropije, tako da nam je kar hitro teklo. Jaz sem zgolj pripravljala kruh. Bilo je ogromno kruha, kakih 30 škatel.
V svojem življenju sem ogromno potovala, bila sem npr. tudi v Maroku. Ko sem bila tam, sem potovala s planinci in ni bilo kot v hotelu, vse je bilo čisto drugače. Zobe smo si umivali z alkoholom, ker je voda tam nepitna, no, vsaj tako je bilo leta 1990, ko sem bila tam. Tudi gasilci pomagajo, ki so zelo pridni; tu je tudi poveljnik. Trenutno je tukaj kar zadostno število ljudi, prostovoljcev.

Beguncem želim boljšo prihodnost in da bodo srečni tam, kamor grejo. Če bodo, bomo pa še videli, Kaj naj drugega rečem? Želim jim boljšo prihodnost, ker si jo vsi želijo.  AUDIO



My name is Šarka Ružičkova and I came from Czech Republic to help, because I do not want just to speak or to discuss, I want to act. I think it is a hard question about the refugees but I am glad that I can be useful. I was in Serbia last week in Babska for three days I am staying five days here. I came with charity from Brno, we are cooperated with a charity from Slovenia. I am serving food; sometimes we give baby food, milk for babies. I am here the whole day, we have breaks for lunch and a few other breaks, but we serve breakfast, lunch and dinner. Charity pays for my costs – travel, accommodation. But in Serbia I paid on my own. I am working at home, but now I am on holiday. I work in NGO, in charity and I work in a restaurant as a waitress, I have three part time jobs. Not many of the refugees are going through Czech Republic, but we will see what happens if Germany closes the border, but not now. Refugees here are nice, not all of them, but I think they are different; there are people from Syria, from Afghanistan, from Africa... But it is like in every nation, you have good people and bad people, but my experience is good. When I say no, they respect. And this camp is very well organized, a lot of police, a lot of army. Sometimes they are too hard with the refugees, but you have to be, because it is a big crowd. Most of the volunteers from the Czech Republic are in Serbia, in Babska, sometimes during the weekend 100 of them are there, during the week 30 or 40. There are other NGOs, but Czech volunteers have the biggest camp in Babska. To the refugees I wish them to be happy, to get to the place they want or go home. To be happy where they want to be, in Europe or in their home. AUDIO


Sabina Ternik nekje sem nekoč slišala (in to kar paše, ostane v glavi), da je dobrodelnost talent, ki ti je dan ob rojstvu. Kot prostovoljka delam odkar pomnim. V krajevni organizaciji Rdečega križa, pri gasilcih, pri Karitas, pa pri sprotnih akcijah, ko je potrebno kaj premakniti, pognati, da kolesje steče. Mogoče ne razmišljam, ko je potrebno priskočiti na pomoč drugim tudi zato, ker ko sem kot otrok potrebovala tako pomoč, so moji družini pomagali ravno ljudje z odprtim srcem. Za delo v tej  krizni situaciji sem se odločila zaradi ljudi, ki mojo pomoč potrebujejo sedaj. Želela pa sem tudi malo razbremeniti  tiste, ki so pri migraciji ljudi že dalj časa in so potrebni počitka. Begunci so sedaj tu, v naši mali državici in vsi želijo samo priti na cilj … Nemčija. Kaj se bo zgodilo, kje bodo ti ljudje čez leto ali dve? Zavedam se le trenutnega dejstva, da so tu in da potrebujejo tudi mojo pomoč. Tako žalostno je, ko mediji prikazujejo samo grobo stran. Sprašujem se, je mar res toliko bolj všečna in sprejemljiva takšna slika? Mene pa je za vse življenje zaznamovala njihova usoda. Ko sem  delila hrano (to je bilo moje prvotno opravilo tega dne)je bilo toliko zahval, pa naj bo to v angleščini, francoščini, nemščini ali v meni nerazumljivem jeziku…. ali pa samo priklon obraza.
Zaznamovana sem za vse življenje. Nikoli ne bom pozabila očk otrok, povešenega pogleda njihovih staršev. Ko sem kasneje pomagala raztovoriti tovornjak poln oblačil, obutve sem v sebi čutila posebno vznesenost in srečo nad ljudmi v Sloveniji, ki so še vedno pripravljenii pomagati. Tako ponosna sem na državljane svoje male deželice.
Krasen pa je občutek tudi povezanosti vseh, ki smo delali ta dan v Šentilju. Filantropija, Rdeči križ, Karitas, gasilci, vojaki, policaji, zdravstveno osebje .
Srečna sem tudi za to, da sem lahko do sedaj vedno svoje prostovoljno delo uskladila z družino, službo, prijatelji.  Ponovno grem pomagat v četrtek, 5. novembra. Moram še povedati tudi to, da sta se me pa dva dogodka posebej dotaknila. Deklice, ki je prišla prosit za še en čokoladni namaz, črnih očk in tako črnih lask, da so se modro svetili, okoli majcenih ustic pa polno mehurčkov, verjetno herpes, ne bom nikoli pozabila. Zame pa bo tudi za večno ostal spomin, ko sem prvič videla, kako truma ljudi vzroji, ko jim vojaki in policaji povedo, da naj se pripravijo, ker jih čez nekaj minut spustijo naprej v Avstrijo.   Večno vprašanje bo ostalo v moji glavi: »Le kaj so jim obljubili, kaj jih čaka v Nemčiji?« audio 
VEČ

četrtek, 01. oktober 2015

"My NEW Neighbour" work in progress / Proja report

My New Neighbours-update 3/Kosovo stories/: report is now published on Maptia and linked to AUDIO on Vimeo **
This report between 22-28 September was navigated with Eva Marn activist,lawyer, NGO and sustainable living projects start upper- author of the body text 
In the report we used Selffishstudios portrait technology and AUDIO recording of short interviews /LINK to gallery/ which made everybody in  the report to be co-auther.
txt by EVA Marn 
The million dollar question today is what lesson is the universe, in the form of thousands of souls arriving to this continent, sending us and whether we will know how to accept this lesson, reject it or use it for the benefit of all of us.  It is no coincidence of course that pretty much the whole world is rushing towards Europe. We could talk for hours on end how this exodus* is organized, what manipulations are we witnessing on the ground and what hardships people who are coming are subjected to.  
We could talk even more of global causes, such as the heritage of colonialism, the theft of natural resources, the exploitation of cheap labor, corruption and unequal trade relations and policies that ensure that these causes are not disappearing but are persisting and even increasing. However, what I find most interesting at this point, is the challenge of whether we will be able to make the leap and accept the fact that the world will never be the same. Everything that had been happening in recent years in the streets and in our minds seems to have only been an overture to a symphony of many instruments which we must learn how to tune, or it will remain out of tune as long as we finally become, from permanent listening, completely deaf .
The ways people respond to the question about the admission of refugees to Europe differ: from most ordinary sentiment, such as "I will feed you and then stay away!", to an enthusiastic insistence on the acceptance of all, in the manner of  "No borders" movement. Of course, if we look at the legal side of entry and treatment of refugees, European response is completely improvised and sometimes calls upon one law, sometimes upon the other, and lately to no law at all and is just simply humanitarian. Nobody knows, not even our governing elites, which rabbit to catch, so they usually catch a mouse, to somehow make the people happy and save lives ...
But the problem is that even the people do not know how to address this question.... full text at the bottom
SLO x CRO border :

After 5 minutes on the SLO-CRO border Eva as cumunicateve as she is, meet a person on his way to …he was very exited to see her with palestinian scarf and the moment after it was his ))) 









The main part of the report was done on Greece x Macedonian border


In the report we used Selffishstudios portrait technology and AUDIO recording of short interviews : LINK to the gallery , and LINK to the story lay out 


The questions were :
How was your last day, the day before you left a your country ?
What was the final trigger that you decided "now I have to go " 
How did you manage to collect money for the trip. How much did you spent for the trip .
Was it difficult to get information where and how to go. 
Where is your family.
What  did you do for living in your country.
What are your expectation in Europe.
How do you think people living in Europe “see you” 
What do you thing you can bring to Europe…**
Do you wish to come back when the conditions change for better..

txt by EVA Marn :
MY NEW NEIGHBOUR

The million dollar question today is what lesson is the universe, in the form of thousands of souls arriving on this continent, sending us, and whether we will know how to accept this lesson, reject it or use it for the benefit of all of us. It is no coincidence of course that pretty much the whole world is rushing towards Europe. We could talk for hours on end how this exodus* is organized, what manipulations are we witnessing on the ground and what hardships people who are coming are subjected to.
We could talk even more of global causes, such as the heritage of colonialism, the theft of natural resources, the exploitation of cheap labor, corruption and unequal trade relations, and policies that ensure that these causes are not disappearing but are persisting and even increasing. However, what I find most interesting at this point is the challenge of whether we will be able to make the leap and accept the fact that the world will never be the same. Everything that had been happening in recent years in the streets and in our minds seems to have only been the overture to a symphony of many instruments that we must learn how to tune, or it will remain out of tune as long as we finally become, from permanent listening, completely deaf.
The ways people respond to the question about the admission of refugees to Europe differ: from most ordinary sentiment, such as "I will feed you and then stay away!", to an enthusiastic insistence on the acceptance of all, in the manner of "No Borders" movement. Of course, if we look at the legal side** of entry and treatment of refugees, European response is completely improvised and sometimes calls upon one law, sometimes upon the other, and lately to no law at all, and is just simply humanitarian. Nobody knows, not even our governing elites, which rabbit to catch, so they usually catch a mouse, to somehow make the people happy and save lives ...
But the problem is that even the people do not know how to address this question. There is no public opinion poll that could credibly capture the sentiment (here we exclude a handful of intolerants, racists and Nazis) of an average European which is somehow: "I do not want people to be miserable or to die but I'm afraid, I'm afraid of the unknown and foreign and I want to preserve my culture, my lifestyle and my standard of living“.  How do we address this key question, which we do not even know precisely how to form? Is it so scary to think that this may actually bring something good? Maybe refugees perceive Europe as if, for them, God Himself came to Earth. Could it be that it is precisely these people who come to us, just like our mothers and fathers used to come to what they called “The New World” a long time ago, who bring the answer to the existentialist questions of our time, the answer to our disorientation in searching of a new world? Although it seems incredible, but does this mean that Europe now gives others hope that we ourselves have once abandoned? Can this Europe, fragmented and desperate, in an amazing mental leap realize that, in the form of a call for solidarity and acceptance of diversity, comes salvation?

Gevgelija
Among the people Bojan and I are meeting at the border near Gevgelija, there are plenty I would love to have as neighbours. At times, it seems as if my dream comes true. It feels like my travels have come back to visit me, and there are bits of my dear people of Afghanistan, Iraqi memories, reminders of my African friends, fascination over Near/Middle East culture and even of the far away Asian smells. Black faces with big white smiles, respect breathing out of an old man who finally succumbed and sent his large family into a new life, the longing of boys and girls whose lives are still ahead. Perhaps they are just looking for a place where they could be what they are. Like all people who migrate in order to be able to express themselves, in order to find peace.
Some are different, tired and indifferent, with absent faces, even hostile regards, and angry, as if they cannot reach peace with themselves and the world. Sometimes I am scared, two groups fight: a young Syrian drinks beer, an orthodox Muslim father of a family, sitting next to the young man, is preaching that their religion does not allow drinking. Although the young one is saying that he is Christian and so allowed to drink, the old man does not give up and they have to be separated by force. My gentle intervention does not find ready ears so I walk away. One father does not allow his adult daughters to speak to me, I cannot refrain from pointing out that in Europe, where they are heading, women have a right to decide for themselves with whom they speak.
A few thousands are here today; tomorrow they may already be in Serbia and, if all goes well, in a few days at their destination. Some know exactly where they want to go, others not at all. It is true what is being said: that their stories are very different. Some come from destructive wars, others from the poor countries of relative peace. Perhaps a third of them are Syrians, at least one third is Afghani people, and the remainder from Iraq and other places like Congo, Cameroon, Gambia, Nigeria and other African and Asian countries. Some are called refugees, others economic migrants. It seems that we prefer to think in extremes, as if this makes things easier. But there are many shades of gray between the black and white, as there are also many instances of persecution in the countries from which comes the so called economic migration. Regardless of their origin, the message of all is clear: "We come for freedom".

Preševo, Macedonian-Serbian border and to Croatia
In this small Albanian town in southern Serbia, 5 kilometers to the border, those who come there in the evening, can rest in real beds. Unlike Greek ports or transit centers at the borders, where you can just lie down on concrete floor or stones, here the friendly inhabitants, the Albanian minority in Serbia, offer beds in their own homes, sometimes for a small fee or even for free. So far, the trip through Greece and Macedonia has cost over a couple of thousands, depending on how well they found their way or whether they found themselves at the mercy of the numerous guides and traders. Sometime last June Macedonia implemented a law that killed several birds with one stone by legalizing passage through the country - it prepared a special border crossing so the migration would not "harass" the locals, immediately registering and putting refugees on special trains, which happen to be four times more expensive than regular trains. When public trains are full, people are free to go outside of the closed camp, to take private buses or taxis so that these local people can also have their share of the cake. Along the paths that refugees walk, sellers offer expensive bananas, cigarettes and other goodies.
In Preševo, from morning till evening the refugees already registered in Serbia are taken by the buses all the way to the border with Croatia. Some get off in Belgrade, probably looking for illegal carriers that will bring them to Hungary and on. According to Croatian police, often drug traffickers are found among them.
For 35 euros I board a bus that says Šid, Croatia. I am in the company of two families of Syrians, others are Iraqis and Afghans. In front of me sits a beautiful couple; the lady is a lawyer who worked at the court in Damascus, her husband is a businessman, they have two small children. We cannot talk a lot, because my Arabic is at the beginner’s level, their English only slightly better. Their home was destroyed by a bomb and so they decided to go to Germany, for the sake of children. A little further away sits a young man who with his cousin and his mother left Aleppo. The mother is sick, and he used to take her for treatment to Damascus every two weeks. For a month and a half it was no longer possible to safely navigate that city, so her life was in danger. They are going to the Netherlands, in hope that she will be offered medical assistance. His English was excellent and his attitude towards his mother so gentle, something I have not seen in a long time. Madam was tiny and exhausted, after a few weeks of travelling, including four attempts to take a boat to Samos in Greece, another big boat to Athens and then a bus and train to Serbia. She was now experiencing this Europe that she had never seen before. Several times her son asked me how I think that they would be received by Europeans, thinking that they might not be welcome. This was a difficult question to which I replied (not quite sincerely) not to worry, that they would certainly come across good people. A few hours later we were illegally crossing through the corn fields at the Serbian-Croatian border not far from Vukovar. We had Czech volunteers who were leading us, warning us about the mines from the last war that are still lying around. I secretly glanced towards this innocent mother. It was obvious that she could not believe that this was Europe; she too glanced secretly with quiet hope. Shortly after, I was arrested by the Croatian police, on the ground that I illegally crossed the state border. The refugees continued towards Austria and Germany and their other dreamlands. There is hope, I thought, but if it were not for our new neighbors, we would not even be aware of that.

Exodus
It seems obvious that a movement of such proportions has not been organized overnight. Our friends from Kosovo told us that the »Balkan route« was functioning in much smaller numbers for quite a few years. Different people from different countries came to learn the language and gathered information about the transiting countries, their cultures and systems, to be able to guide large numbers of people coming towards Europe later. According to one Kosovarabout 40.000 people from Kosovo tested this route at the end of last year and were successful in entering Europe, and now they keep going and coming back after they work illegally in one or another European country for a while. So now, as even one Syrian refugee told us, the rumour was spread that the way to Europe is now open. Even if the laws and practices of Schengen and of international protection of refugees have not changed a bit, the route to Europe is now proven to be possible and hundreds of thousands are on their way.
Apart from the Syrians, Afghanis and Iraqis who mostly flee from the war, many others joined. Many were waiting for years in the Maghreb countries' ports after crossing the desert, others made it to Turkey where they worked for a year or more to earn the money while waiting for the opportunity to go into the promised lands. Information about where and how to go is now spread all the way to the places of origin of the newcomers. Those who have no money for travels are employed by the smuggler mafia, to spread the information, collect the travellers and even drive the boats across the mediterranean. Syrian passports are being sold for 1200usd, exit from Syria up to 3000usd, a short boat trip to one of the Greek islands up to 1200 usd. Often, because the boat drivers are refugees, who want to make the trip for free, with no training and no knowledge of the sea, they are the main cause of accidents and drownings. Some people made several attempts to cross from Turkey to Greece and all will tell you that this part was the most horrible experience of the whole trip.
When they come to Greece, they are happy to be alive and they think they have made it. For some, this is not the case or at least, if they do not have grounds to claim asylum, they fear that they would be sent back home and so they seek they own ways, with illegal trucks or taxi drivers, illegal crossings into other European countries, so that they are not registered and kept in refugees centers.
The vast majority, however, does follow the crowd. Some claim to have lost documents, some pretend to be Syrian, just to be on the safe side. They get information from their informants and from their contacts already in Europe which country is the best to go to. As to Slovenia, they heard it is a poor country, so it is not on their list.
The crowd heads north, after taking the big boat to Athens, and the buses are waiting to take them to the border with Macedonia, at Gevgelija. They sleep wherever the night catches them: on the street, on the grounds of transit camps, on buses and standing while waiting for registrations.
From my road trip diary:  
Grece to Macedonia :
refugees come from either Thessaloniki or Athens by bus, after they took ferries from the Greek islands. Only a few of them cross the dangerous river on the Turkish-Greek border from the Istambul side. THEY ARE NOT ALLOWED TO ENTER GREECE AT A NORMAL BORDER CROSSING, so they have to find illegal ways to the islands and once they land there (if they do not drown) they are not turned back, ie. they are allowed to enter the country on humanitarian grounds. Greece has to allow them to enter through the road border crossings to prevent death!
Gevgelija, border crossing Greece-Macedonia:
The buses drop the refugees off at the transit camp on the Greek side, only 100m from the border with Macedonia. This is an improvised border crossing, not the main international one. The camp is coordinated by the Greek authorities but it is in reality run by the UNHCR, with help of the Red Cross (RC), Médecins Sans Frontières (MSF) and some other groups taking care of health. Food, water and clothes are provided by a few Greek NGOs, the most important is Praxis. Refugees wait in large tents where they can rest during the day and they are escorted to cross the border to Macedonia in small groups of about 50 people in intervals of about 15 minutes.
On the Macedonian side, again, coordinated by the Macedonian authorities but really run by the UNHCR, is the transit camp which is lately functioning really well. The distance to get there is only about 500m. There is RC for first aid, UNICEF for the child friendly tent and several Macedonian ngos who, in shifts, feed the refugees and distribute clothes. There is a coffee bar and sandwich distribution done in shifts, a few hours a day for each ngo (they even compete in sandwich quality) There are enough toilets and showers.
Refugees get Macedonian registration documents in a short time, no photo or fingerprint is taken. Trains are provided by Macedonian railways straight from the camp, for 25 EUR, to cross Macedonia all the way to Tabanovci, at the Macedonia-Serbia border. When trains are full or there are no trains, taxis and buses wait outside and they take people for the same price to the same place. Taxis cannot take more than 3 hours, trains up to 7 hours.
Preševo, border crossing Macedonia-Serbia:
After Tabanovci where they get off the trains or buses-taxis, and they are fed by local volunteers, RC offering first aid, etc... the refugees cross the border and walk across the fields for about 2 km when they reach the border transit camp in Serbia. UNHCR, RC again and tents to rest, the luggage is scanned and they continue up the dirt road to Miratovac, the first village in Serbia, inhabited by Albanian population. During the day, there are buses from there to Preševo town, about 5km. During the night all this is covered only by taxis which sometimes ask ridiculous prices, it should not cost more than 10eur for a taxi maybe.
At the moment, there are still long queues in Preševo, several hours to wait outside in the cold, for registration in Serbia. There is a transit-registration camp, under the Serbian state authority, services provided by the UNHCR, DRC (toilets and non-food items), RC (first aid) and REMAR (soup and tea). Outside of the camp, in the waiting area are MSF (doctors), Save the Children (child friendly space-warm milk bottles, beds for mothers&children) and United volunteers of Preševo (local and international volunteers to give information, tea, clothes and blankets and help with whatever needed) and No-border Tea house_Pixi kitchen, at the exit from registration, for tea, bananas, biscuits and just a friendly warm space.  However, a new arrangement is being prepared, to avoid the town and bring the refugees straight to the registration and train station fo the continutation of their journey.  At the moment, there are buses waiting et the exit from the camp which board refugees for 35eur to ŠID, a border town with Croatia, some 7 hours away. There is wi-fi on those buses and this is the only place people can get some sleep as camps in Presevo are not prepared for sleeping. There are also trains from Preševo, to Belgrade (and from there on the Croatia) or all the way to ŠID.
ŠID- border crossing from Serbia to Croatia:
 As from just a few days ago, the „corn and mine fields” border crossings are closed and all buses and trains crossing Serbia are directed towards the train station in SID (Serbia), near Zupanja on Croatian side. From there, they are taken directly to the new winter camp in Slavonski Brod, and on to Slovenia.

The legal side
The UN Convention Relating to the Status of Refugees of 1951 or simply the 1951 Refugee Convention (together with the Protocol of 1967) defines who is a refugee and establishes the rights acquired by individuals when they get this status. We say that such individuals have been granted asylum in one country or that they have a refugee status. The concept of political asylum originates from the French Constitution of 1793. A refugee (in legal terms) is a person who is outside of his or her country due to well-founded fear of persecution because of her or his race, religion, nationality, membership of a particular social group (including sexual orientation), or political opinion. When this convention was designed, it was intended to protect the political dissidents from behind the Iron Curtain who fled from their countries and sought protection in “the West”. Asylum seekers go through a special procedure (which is more precisely determined by the national laws of the States which are Parties to the Convention) and if they do get the refugee status, their rights are very close to the rights of citizens (eg. the right to work, education, etc.), and they can apply for citizenship in a few years. War criminals are of course excluded from protection under the Convention. Since Refugee Convention did not provide for such generous protection to the numerous refugees fleeing from active war areas, the guidelines of the UNHCR (United Nations High Commissioner for Refugees) established the concept of the so-called temporary protection that should at least be afforded to such people. Here is the core of a problem, which we saw during the war in Bosnia and we see again now. Countries decide for themselves how to act and what kind of temporary or ongoing protection will be offered. Even in the event that a country that is party to the convention in principle does grant refugee status to persons fleeing the war, the merits of each case have to be assessed individually.

As we see from above, there are so many different treatments and different interpretations of rights which people fleeing from the war might get. In the case of Syrian or Iraqi refugees, they did find a safe place in the first neighboring country, such as Lebanon or Turkey, but they are not happy there because they look for a better life. At this point their situation becomes more like the one of the so-called economic refugees, who equally come in search of a better life, by fleeing from poverty at home and they still somehow do enjoy the protection of that country. At the same time it must be said that the Syrians and the Iraqis may have been able to find refuge and protection in another part of their own country, and some actually do so (they are called internally displaced persons - IDPs, who do not usually have enough money for the trip), but they prefer to seek happiness elsewhere.
 
International Law therefore requires that we offer refugees a safe haven, but different countries of course have different interests, some need new labour force, others rejuvenation of the population, while others none of this. Refugees are quite well informed about that and, of course, they want to go where conditions are best.
As regards the so-called economic migrants, for whom the law does not provide international protection, we can safely defend the argument that most of them are coming from very miserable situations, often post-conflict environments (such as Sierra Leone) or countries where conflicts may be geographically confined to smaller areas (eg. of Congo ), or from places that are just extremely poor, and that most of this situations are caused by historical injustices arising from colonialism, slavery, and also current neocolonialism and neoliberalism. We could also raise the issue of the freedom of movement, which is (surprisingly) mostly guaranteed only to citizens of the so called developed countries. By therefore invoking the principle of equality, we can certainly claim that, without exception, the so-called economic migrants should also be accepted


txt in SLO by EVA Marn : 
 MOJ NOVI SOSED

Uvod
Vprašanje za milijon dolarjev je danes, kakšno lekcijo nam, skupaj z množicami prihajajočih duš, pošilja  vesoljno stvarstvo in kako jo bomo znali  sprejeti, jo zavrniti ali jo morda oplemenititi.  Seveda ni naključje, da tako rekoč cel svet drvi proti Evropi in veliko bi lahko govorili o tem, kako je ta eksodus organiziran, kakšnim manipulacijam smo priča  na terenu in kakšnim stiskam so vse izpostavljeni ljudje, ki prihajajo. Še več bi lahko govorili o globalnih vzrokih, kot so dediščina kolonijalizma, kraja naravnih virov, izkoriščanje poceni delovne sile, korupcija in neenakopravni trgovinski odnosi,  in politikah,  ki skrbijo, da ti vzroki ne izginjajo ampak se perpetuirajo in celo povečujejo.  Pa vendar me danes zanima predvsem izziv, da bi znali narediti preskok in sprejeti dejstvo, da svet nikoli več ne bo tak, kot je bil. Vse, kar se je v zadnjih letih dogajalo na ulicah in v naših glavah se zdi, da je bila le uvertura v simfonijo mnogih instrumentov, ki jo moramo znati uglasiti, ali pa bo ostala razglašena tako dolgo, dokler ne bomo od stalnega poslušanja popolnoma oglušeli.

Mehanizmi  odziva ljudi na vprašanje o sprejemu pribežnikov v Evropo se razlikujejo: od najbolj običajnega sentimenta, tistega “nahranim te, potem pa mi daj mir”, do euforičnega vztrajanju na sprejemanju vseh, v maniri gibanja “no borders”. Seveda je, če pogledamo pravno plat  vstopa in obravnave pribežnikov, evropski odziv popolnoma improviziran in se včasih poziva na eno pravo, drugič na drugo, največkrat pa zadnje čase sploh na nobeno, ampak je preprosto humanitaren.  Nihče ne ve, enako ne naše oblastne elite, katerega zajca naj zagrabijo za rep in največkrat ujamejo miš, da bi nekako zadovoljili narod in reševali življenja…

Ampak problem je, da tudi narod ne ve, kaj bi.  Ni merilcev javnega mnenja, ki bi lahko verodostojno ujeli sentiment (tu izvzamem peščico nestrpnežev, rasistov in nacistov) povprečnega Evropejca, ki je nekako:  “ne želim, da bi bili ljudje nesrečni in da bi umirali ampak bojim se, bojim se  neznanega in drugačnega in želim ohraniti svojo kulturo, življenski slog in standard”.  Kako nasloviti to ključno vprašanje, ki si ga niti  ne znamo dobro zastaviti.  Ali pa je tako strašljivo pomisliti, da je v vsem lahko nekaj dobrega? Morda je Evropa za pribežnike res, kot da bi zanje sam bog stopil na zemljo. Morda so odgovor na eksistencialna vprašanja sodobnega časa, na neke vrste izgubljenost v iskanju novega sveta, prav ti ljudje, ki k nam prihajajo kot so nekoč prihajali naše matere in očetje v Novo Anglijo.  Čeprav se zdi neverjetno, ampak ali lahko to pomeni, da Evropa drugim daje upanje, na katerega smo že sami pozabili?  Ali lahko ta Evropa, razdrobljena in obupana, v neverjetnem mentalnem preskoku sprevidi, da v podobi klica po solidarnosti in sprejemanja drugačnosti prihaja odrešitev?

Gevgelija
Med ljudmi, ki jih z Bojanom  srečujeva na meji pri Gevgeliji, so mnogi, ki bi jih želela imeti pri sebi doma ali vsaj v sosedstvu. Včasih izgleda, kot da se mi uresničujejo sanje. Tako čutim, kot da so k meni na obisk prišla  pretekla potovanja, tu so koščki mojih dragih ljudi iz Afganistana, spomini iz Iraka,  sence prijateljev iz Afrike, očaranje nad bližnjevzhodno kulturo in celo oddaljene azijske vonjave.  Črni obrazi z veliki belimi nasmehi, spoštovanje starih mož, ki so naposled klonili in vodijo svoje velike družine v novo življenje,  hrepenenje fantov in deklet, ki imajo še vse pred sabo.  Morda iščejo kraj, kjer bi lahko bili, kar so.  Kot vsi, ki se premikamo, da bi se lahko izrazili, da bi našli tisti kraj, kjer nas nič in nihče ne preganja.

Tudi drugačni so nekateri, utrujeni in brezbrižni, z ubitimi obrazi, celo sovražnimi pogledi, in jeznimi, kot da se ne morejo spraviti s sabo in svetom. Včasih me postane tudi strah,  dve skupini fantov se stepeta: mlad Sirijec si  privošči pivo, pravoverni oče, ki sedi poleg, mu pridiga, da tega vera ne dovoljuje. Čeprav mladi pravi, da je Kristjan, se stari ne da in komaj ju s silo ločimo. Moja lepa beseda ne najde lepega mesta, ko želim posredovati in raje odidem stran.   Neki oče ne dovoli, da bi hčerke spregovorile  z mano,  ne morem čisto iz svoje kože in povem mu, da v  Evropi, kamor je namenjen, deklice same odločajo, s kom bodo govorile.

Nekaj tisoč jih je danes tu, že jutri bodo morda v Srbiji in , če bo vse po sreči, čez nekaj dni na svojem cilju.  Nekateri vedo natanko, kam gredo, drugi niti najmanj. Res je, kar se govori, njihove zgodbe so zelo različne. Nekateri prihajajo iz krvave vojne, nekateri pa iz revnih dežel relativnega miru. Morda tretjina je Sirijcev, vsaj tretjina Afganistancev, pa dosti Iračanov in ostalih, večinoma so iz Konga, Kameruna, Gambije, Nigerije in drugih afriških in azijskih držav. Enim pravimo begunci, drugim pa ekonomski migranti. Ljudje radi razmišljamo v ekstremih, kot da nam je tako lažje. Med belo in črno pa so še mnogi odtenki sive, saj so tudi v deželah t.i. ekonomskih migracij situacije, zaradi katerih so posamezniki žrtve pregona. Skupni imenovalec vseh je jasen: “ We are coming for freedom”, pravijo.

Preševo, Makedonsko-Srbska meja  in do Hrvaške
V tem majhnem albanskem mestecu v južni Srbiji, 5 kilometrov za mejo, si tisti, ki pridejo tja zvečer, lahko odpočijejo v pravih posteljah.  Za razliko od grških pločnikov v pristaniščih ali pa tranzitnih centrov na mejah, kjer lahko ležejo le na beton ali kamne, jim tu prijazni prebivalci, albanska manjšina v Srbiji, ponudijo celo postelje pri sebi doma, včasih za majhno plačilo ali pa kar zastonj.  Za pot do Grčije in čez Makedonijo so odšteli že par tisočakov, odvisno od tega, ali se dobro znajdejo ali pa so prepuščeni na milost ali nemilost vodičev in trgovcev. Makedonija je npr. junija letos ubila dve muhi na en mah: sprejela je zakon, s katerim je legalizirala njihov prehod čez državo;  pripravila je poseben mejni prehod, da ne “nadlegujejo” občanov in gredo iz države čimprej; takoj na prehodu pa jih strpa na vlak, za katerega je štirikrat podražila karte.  Kadar je vlak poln,  nekaj zaslužka država privošči še lastnikom avtobusov in taksijev, ki množično čakajo zunaj.  Postrani zaslužijo še obmejni prodajalci banan, cigaret in nekaterih drugih dobrot.

V Preševu jih od jutra do večera pričakujejo številni avtobusi, ki jih, potem, ko se registrirajo v Srbiji, peljejo vse do meje s Hrvaško, nekatere pa tudi samo do Beograda. Ti zadnji v Beogradu verjetno za velik denar iščejo ilegalne prevoznike, ki jih prepeljejo do Madžarske ali še naprej. Po pripovedovanju hrvaških policistov, so med njimi tudi  tihotapci droge.

Za 35 evrov se vkrcam na avtobus, na katerem piše ŠID, Croatia. Na njem dve družini Sirijcev, ostali Afganistanci in Iračani. Pred mano sedi lepo urejen par, gospa je pravnica, ki je delala na sodišču v Damasku, mož poslovnež in dva majhna otroka, par. Kaj dosti se ne moremo pogovarjati, ker je moja Arabščina na nivoju 3. ure začetnega tečaja, njuna Angleščina pa le malo boljša. Njihov dom je uničila bomba in zaradi otrok so se odpravili proti Nemčiji. Malo naprej sedi mlad fant, ki je, skupaj z bratrancem in materjo zapustil Aleppo. Mati ima raka in vsaka dva tedna jo je vozil na obsevanje v Damask. Ker že mesec in pol to ni bilo več mogoče, se je odpravil na pot proti Nizozemski, v upanju, da bo tam lahko materi nudil medicinsko pomoč. Njegova Angleščina je bila odlična, odnos do matere pa tako nežen, da kaj takega že dolgo nisem srečala. Gospa je bila drobna in izmučena, po dveh tednih potovanja, štirikratnem poskusu s čolnom do Samosa v Grčiji, in potem avtobusu in vlaku do Srbije,  je zdaj spoznavala to Evropo, ki je ni nikdar prej videla.  Večkrat me je njen sin vprašal kako mislim, da jih bodo Evropejci sprejeli, saj ve, da niso dobrodošli.  Težko vprašanje, na katerega sem mu, ne čisto iskreno, odgovorila, naj ne skrbi, gotovo da bo naletel na dobre ljudi.  Ko smo se nekaj ur kasneje ilegalno prebijali skozi koruzna polja na srbsko-hrvaški meji blizu Vukovarja,  so nas češki prostovoljci,  ki so nas vodili, svarili pred minami iz zadnje vojne, ki da še vedno ležijo naokrog. Skrivaj sem pogledovala proti tej utrujeni nedolžni  materi.  Očitno je bilo, da ni mogla  verjeti, da je to Evropa,  vsake toliko me je, skrivaj tudi ona, pogledala s tihim upanjem.  Malo zatem me je odpeljala hrvaška policija, češ da sem ilegalno prečkala državno mejo. Begunci so odšli naprej, proti Avstriji in Nemčiji in svojim sanjskim deželam.  Upanje je, sem pomislila,  a če ne bi bilo  naših novih sosedov, ne bi niti vedeli.

My New Neighbours I meet first time on the borders (SLOxCROxSRBxMACxGR) where they clog....it is where temporary UNHC camp, or activists/volunteers -Read Cross - NGO organisations posts with tents, food, water, blankets ...are. Syrians, Afghanis, Iraqi, Somalians...are drown OFF the main routs and often over the formal illegal "green" passes over the Balkan rout .